V soboto, 9. aprila je bil v Večerovi sobotni prilogi objavljen zelo dober intervju z Lovrom Demota, nekdanjim članom zdravstvenega sveta ministrstva za zdravje, dvajsetletnim direktorjem Mariborskih lekarn in nekdanjim predsednikom lekarniške zbornice. V zanimivih izsekih iz intervjuja si preberite kritičen pogled farmacevta na rabo in oskrbo z zdravili v Sloveniji ter njegov poudarek na usmerjanje v zdrav način življenja.
Potrebne so od vplivov proizvajalcev zdravil in opreme neodvisne raziskave
»Nujne bodo neodvisne raziskave, če želimo ohraniti racionalen in solidaren zdravstveni sistem. Financirati bi jih morali z javnimi sredstvi, kar pomeni, da naj bi Ministrstvo za zdravje ali Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) plačala zdravnike raziskovalce. Ki bi načrtovano in kontrolirano, neodvisno od vplivov raziskovalcev zdravil in opreme, ugotavljali uporabnost in koristnost novega zdravila ali načina zdravljenja. Ko poudarjam neodvisnost, mislim na izključitev interesa ponudnika zdravila oziroma zdravstvenega pripomočka.
Bolnike je potrebno zaščititi pred nepotrebnimi posegi in zdravljenji in jih usmerjati v zdrav način življenja
Bolnike je potrebno zaščiti pred nepotrebnimi posegi in terapijami in tako pred možnimi nepotrebnimi škodljivimi posledicami neustreznega oziroma nepotrebnega zdravljenja; manjka predvsem poudarek na antropohigieni, ki je krepitev telesa in duha, duševnosti. Če je zdravnik pripravljen človeka poslušati, bo zanesljivo ugotovil, ali težave izvirajo iz organskih motenj ali iz socialnih težav ali pa gre za psihične motnje. Torej, če se bolnik pritoži zaradi bolečin v želodcu, češ da ima morda preveč kisline, mu zdravnik ne bi smel kar takoj predpisati zdravila proti kislini. Boljše zdravilo je, kot smo včasih rekli farmacevti, »žri druge, ne sebe«. To je pogost vzrok takšnih motenj in enako pravilo velja pri odpravljanju stresa. Zdravniki bi morali bolnike bolj usmerjati v zdrav način življenja, v ukvarjanje z fizičnimi dejavnostmi, v družinske in družabne aktivnosti. Tudi glede hrane in počitka naj bi svetovali; še vedno velja, da je spanec boljši kot žganec. Neodvisnemu raziskovanju naj sledita izbrano zdravljenje in oskrba bolnikov, ki bo temeljila na koristnem zdravljenju. Solidarnostni zdravstveni sistem si ne bi smel privoščiti delovanja na slepo, kot se je to dogajalo v preteklosti in se še dogaja, če spomnimo denimo na zdravljenje virusnih infekcij z antibiotiki, hormonsko zdravljenje žensk v menopavzi, masovno zdravljenje osteoporoze, splošno cepljenje deklet s cepivom HPV. Vztrajati bi morali na starih principih: ohranjati zdravje, biti pripravljeni pomagati z nasveti, načrtno skrbeti za nenehno zdravstveno prosvetiteljsko dejavnost, zdraviti preudarno. Danes smo z zdravili že pretirano preskrbljeni, prav tako z včasih nepotrebnimi preiskavami…«.
O vplivu farmacije na zdravnike
»V Nemčiji ugotavljajo za zdravnike, ki so vodje in hkrati profesorji, da so posebej plačani od farmaindustrije, ko od nje dobivajo smernice za zdravljenje in rabo zdravil ter navodila za zdravnike ter njihova združenja. Med stanovskimi kolegi so dobili ime »rehabilitarni zastopniki farmaindustrije«. Skratka, vse deluje po usmeritvah proizvajalcev zdravil in opreme. Zanimivo je, kako farmacevtska industrija izvaja marketing za svoje izdelke. Posredno preko zdravnikov vodi bolnike s poučevanjem in navodili za zdravljenje z njihovimi zdravili. Povedano drugače, uči jih, kako je treba za zdravje skrbeti predvsem z zdravili. Farmacevtska industrija si namreč pomaga z zdravniki specialisti pri pripravi priporočil, namenjenih zdravnikom v splošni praksi. Priporočila so sicer neobvezna, a ker drugih ni, zdravniki uporabljajo ta, ki so na voljo. Literatura navaja t.i. dvojno slepost. Proizvajalci zdravil in opreme omogočajo zdravnikom korupcijo, kar pomeni, kar pomeni, da jih propagandist »nagradi«, kar se zdi samoumevno, denimo s ponudbo za udeležbo na simpoziju v nekem turističnem kraju, če bodo predpisovali njihovo zdravilo. Zdravnikom tega ni težko sprejeti, saj je bolnike navsezadnje treba z nečim zdraviti. Koristi od tega pa seveda nimajo le zdravniki, ampak, ampak z večjo porabo oziroma prodajo, farmacevtska industrija, vse to pa se dogaja na račun bolnikov, ki o zdravilih ne vedo nič ali premalo in preprosto zaupajo«.
Reforma zdravstva bi morali biti reforma”odnosa do ljudi”
»Potrebna pa bi bila reforma delovanja izvajalcev in njihovih odnosov do ljudi. Ti večkrat potrebujejo samo pomoč v smislu antropohigiene, ne pa zdravnikovega ukrepanja s storitvami in predpisovanjem zdravil. Ali zdravnik sploh upa, zna reči človeku, da mora bolj paziti na higieno svojega organizma z načinom življenja? Pretežno delo zdravnikov je oskrba kroničnih bolezni, kot so na primer visok krvni pritisk, diabetes, revmatske težave zaradi bolečin, obravnavanje rakastih tvorb, zdravljenje zaradi preobilice maščob. Tega na televiziji ne prikazujejo, vidimo lahko le operacijske dvorane z veliko zamaskiranega osebja, kar je zavajanje javnosti«.
O nepotrebnih zdravljenjih in odvisnosti zdravnikov od farmaindustrije
»V preteklih desetih letih so se v Nemčiji lotili kontrole in koristnosti zdravljenja naštetih masovnih kroničnih bolezni. Ustanovili so inštitut za kakovost in gospodarjenje v zdravstvu. IQWig. Do marca lani ga je vodil pronicljivi zdravnik Peter Sawicki. Ker je ocenjeval rezultate zdravniških ravnanj in z randominiziranimi in kontroliranimi študijami dokazoval slabosti njihovega delovanja, je bil persoan non grata, nezaželena osebnost. Po njegovih premišljeno načrtovanih študijah, katerih cilj je bilo ugotavljanje koristnosti posameznih terapij in tudi posameznih zdravil, so dokazali prav zdravniško odvisnost od farmaindustrije ter vpletenost lobistov pri pridobivanju denarja za tudi nekoristne in tudi škodljive operacije. Prav po vzoru delovanja tega inštituta je podobnega, s podporo dobre milijarde dolarjev, ustanovil ameriški predsednik Barack Obama«.
Vsi imamo naraven obrambni mehanizem. Kdaj in zakaj ne deluje?
»…predvsem pa bi vsi morali več vedeti o virusih. Tudi zdravniki. V izhodišču to, da je imunski sistem, bezgavke, vranica, kostni mozeg, zlasti pa sluznice dihal in črevesja, sposoben se uspešno zoperstaviti vsem prehladnim virusom, če le skrbimo za fizično, psihično in čustveno kondicijo. Za antropohigieno torej«.
O virusih, cepivih in pretirani rabi antibiotikov
Virusi so najenostavneje grajeni mikroorganizmi in edini, ki se brez gostitelja ne morejo razmnoževati. Razmnožujejo pa se v sluznicah živali in ljudi. Pri tem porabijo vse snovi iz celic, zato smo utrujeno, zbiti. Ob koriščenju snovi iz celic kombinirajo izgradnjo izgradnjo svojih genskih zasnov z našimi beljakovinami in pri prepisovanja genskega zaporedja beljakovin pride do pomot. Zaradi zelo hitrega razmnoževanja, le nekaj minut, nastajajo nove oblike in drugačne lastnosti. Otroci virusi so drugačni kot starši virusi oziroma izhodni virusi se razlikujejo od vhodnih. Zato nas je virusov strah, saj cepiva proti vsem, ker njihovih lastnosti ne poznamo, ne moremo narediti«.
»Res, antibiotična terapija je pogosto nepotrebna, smo pa Slovenci v vrhu lestvice porabe antibiotikov. Doslej so komajda mogli razločevati med bakterijsko in virusno infekcijo, vemo pa, da je bilo 75 odstotkov infekcij dihal zdravljenih z antibiotiki. Zdravniki so to predpisovali s predpisovanjem ”za vsak primer” ali iz ”previdnosti”. Smo neučakani in hitimo, ukrepamo pa nepremišljeno in celo neodgovorno. Z določeno testno snovjo je mogoče razlikovati bakterijsko infekcijo od virusne, znanih je že več študij zdravljenja dihal z antibiotiki in brez njih. Bolnike so razdelili v dve skupini, ene so zdravili z antibiotiki, druge s placebom. V hannovrski raziskavi so ugotovili, da je bil izid, to je štetje bolezenskih dni, enak pri obojih. Kot so rekli naši predniki: če prehlad zdraviš, bo trajal sedem dni, če ne, pa en teden. Sklep študije pa je, da se brez uporabe antibiotikov lahko izognemo nezaželenim sopojavom, stroškom in pojavom rezidence, kar povzroča prav nekritična uporaba antibiotikov«.
Vir: Večer, Sobotna priloga, 9. april 2011
