HUJŠANJE IN SPREMEMBA NAVAD

Se še spomnite svojih letošnjih novoletnih zaobljub? Kaj vse ste si obljubili, da boste spremenili v svojem življenju? In najpomembnejše, koliko teh zadanih obljub, vam je dejansko uspelo realizirati? Upam si trditi, da najverjetneje zelo malo. Tisto dieto, s katero ste hoteli izgubiti odvečne kilograme, ste najverjetneje prestavljali iz ponedeljka na ponedeljek, v najslabšem primeru ste jih celo pridobili; pri telesni dejavnosti ste obupali že po dveh tednih; na bančnem računu ste ustvarili še večji minus; vaše spolno življenje je še vedno suhoparno in pusto itd. Zakaj tako težko spreminjamo svoje navade oziroma bolje rečeno ”razvade”, tudi če nam le-te niti malo ne koristijo, ali pa nam celo povročajo škodo?

Najbolj trdožive so navade, ki jih dobimo v otroštvu

Že znan slovenski pregovor pravi:»Navada je železna srajca». Najbolj ”železne”, trdne, stabilne in težko spremenljive so navade, ki jih pridobimo v zgodnjem otroštvu, v prvih letih življenja, skozi proces socializacije. Največ navad povzamemo od svoji skrbnikov (ponavadi so to starši) in drugih pomembnih oseb. Skratka, ljudje smo družbena bitja, ki za svoj razvoj in obstoj potrebujemo druge osebe. Kadar se rodimo, smo namreč kot nepopisan list, naša zavest je nezaznamovana od izkušenj, skozi proces socializacije se učimo, kaj naj bi bilo za nas ”dobro” in kaj ‘’slabo”. Žal pa velikokrat to ni blizu resnice…

Razlika med pozitivo navado in razvado

Navade, ki jih lahko pridobimo tekom socializacije, so lahko pozitivne in negativne. Pozitivne navade so tiste, ki nam koristijo in vplivajo na kvaliteto našega življenja. To je npr. navada, da si vsako jutro in zvečer umijemo zobe; da si privoščimo počitek, kadar smo utrujeni; da jemo večkrat na dan; da imamo delovne navade… Vendar ljudje po enaki zakonitosti kot pozitivne navade, razvijemo tudi negativne navade, ki jim ponavadi rečemo kar “razvade”. Razvada je slaba, neprimerna navada, ki nas ponavadi omejuje in nam škodi. Enostavna razvada je npr. to, da ne pokrivamo wc školjke, bolj kompleksna pa npr., da ne izražamo svojih čustev; da drugim ne znamo reči »ne«; da ne spremenimo svojega življenjskega stila kljub zdravstvenim težavam, ki smo si jih pridelali s napačnim ali bolje rečeno škodljivim življenjskim vzorcem…

Verjamem, da se vsi starši v skladu s svojimi zmožnosti, zavedanjem in znanjem maksimalno trudijo za otrokovo dobrobit, dobro vzgojo in mu poskušajo »dati krila, da lahko poleti v življenje«. Mislim, da je se je dobro zavedati, da tisti, ki zanemarjajo ali kakorkoli trpinčijo svoje otroke, nimajo ljubezni in odgovornosti niti do sebe, kaj šele do koga drugega. Le kako naj dajo otroku ljubezen in spoštovanje, če tega sami niso nikoli imeli. Le če imajo srečo, jim kasneje uspe to nadoknaditi. Torej, če se vrnemo k navadam in razvadam, se torej pojavi vprašanje, kako kljub temu, da se starši trudijo za dobro vzgojo svojih otrok, pridobimo negativne navade oz. “razvade” ali negativne življenjske vzorce?

Primer

Najprej razmislite o naslednjem primeru. Imate prekomerno telesno težo, ki resno ogroža vaše zdravje. Po številnih neuspenih diatah in trpljenju, ste se odločili, da boste poiskali strokovno pomoč. Za lažje razumevanje, vam dam na izbiro dva strokovnjaka, med katerima se morate odločiti. Izbira A je svetovalec za zdravo prehrano, ki je poln teorije in ”znanja” s področja zdrave prehrane in telesne dejavnosti in vam sicer lahko ponudi zelo veliko nasvetov, kako lahko zmanjšate svoje telesno težo in živite zdravo. Opazite pa, da ima tudi sam preveč kilogramov in ga pestijo zdravstvene težave. Izbira B pa je svetovalec za zdravo življenje, ki vam poda veliko praktičnih nasvetov, ki jih pojasni iz svojih osebnih izkušenj. Vidite tudi, da je energičen, v dobri telesni pripravljenosti in ima normalno telesno težo. Torej, katerega bi izbrali, da vam bi osebno svetoval pri spremembi vašega življenjske stila? Primer A ali primer B?  Kateri je v vas vzbudil večje zaupanje?

Otrokom moramo biti zgled!

Najverjetneje ste izbrali primer B, saj le tak človek, ki živi svoja prepričanja, vzbudi v nas zaupanje. Le takemu človeku lahko res verjamemo, da je to kar nam govori in prepričuje res dobro. In prav enako se dogaja v odnosu otrok-starš. Otroci so namreč zelo pametni in intuitivni ter nas kaj hitro spregledajo. Nikoli ne naredijo tistega, kar jim rečemo. Otroci naredijo tisto, kar delamo mi. Tako velikokrat slišimo starše, ki otroku pridigajo, da naj ne pije alkohola, sami pa ga uživajo. Ali pa mu pridigajo o tem, kako pomembna je zdrava prehrana, ob naslednji priložnosti pa že zavijejo v Mc’Donalds. Takšna vzgoja je navadna goljufija! Otrokom moramo biti zgled, kar pomeni, da moramo sami živeti takšno življenje kot si  ga želimo zanje. Kako naj otroci cenijo in spoštujejo sami sebe, če jih starši tega ne naučijo.

Zakaj je neverbalno komuniciranje tako pomembno?

Starši se vse premalo zavedajo, da je vzgled najučinkovitejše vzgojno sredstvo. Starši vzgajajo vsak dan, prav vsako minuto, s svojim lastnim zgledom. Življenjske resnice, kamor spadajo tudi dobre navade in pozitivni življenjski vzorci, veliko bolje in bolj uspešno sprejemajo s pomočjo tako imenovane odnosne kot vsebinske komunikacije, kot ju loči Pavao Brajša (1982). Vsebino prenašamo po verbalni, to je digitalni poti, odnos pa pa verbalni, to je analogni poti. Tisto, na kar reagira sprejemnik informacije, je naš odnos do vsebine, ki jo prenašamo, in naš odnos do tega, ki mu sporočamo vsebino. Zato ni naključje, da mladi ne reagirajo na nasvete odraslih. Verbalno oziroma vsebinsko so točni, nimajo pa odnosne podlage. Šele s pomočjo odnosnega in neverbalnega namreč naredimo vsebino sprejemljivo za drugega. Kot piše Brajša (1982) se prav v tem skriva neuspeh številnih staršev, vzgojiteljev in učiteljev, ki otroku govorijo samo dobro, medtem ko sami ne ravnajo v skladu s temi vsebinami. Življenjskih vsebin pa si ni mogoče zamisliti brez odnosnega dejavnika.

Bistvo spremembe je notranji vzgib, notranja želja in ozaveščanje potlačenih čustev

Torej, preden se boste lotili naslednjega “projekta” spreminjanja pri sebi, se vprašajte, kakšen odnos imate do tega, česa bi se radi lotili. Če bi radi shujšali, z načrtom mučenja ne boste prišli daleč. Dokler ne boste svoje želje ponotranjili, kar pomeni, da razčistite sami s seboj, od kod odvečna telesna teža ter, kaj bi v resnici radi dosegli s s tem, da boste vitki, dolgoročno ne boste uspešni. Torej, zakaj bi radi bili vitki? Počnete, da bi bili lepi in zaželjeni ali zato, da bi bili zdravi in bi se dobro počutili v svoji koži? Če ste se lotili telovadbe zaradi hujšanja in ne zaradi tega, ker je gibanje koristno za zdravje, boste zelo kmalu odnehali. Vam je zgodba kaj poznana?

Hujšanje zgolj zato, da bi prikrili svojo slabo samopodobo, ne bo uspešno, kvečjemu jo bo še poslabšalo, saj boste dobili še en dokaz, da niste uspešni. Najverjetneje pa si noben ne želi, da bi bil zaželjen samo, ker izgleda kot plagiat barbike ali kena, temveč zaradi svojih pozitivnih lastnosti.

Pri hujšanju in spreminjanju ostalih nezadovoljivih vzorcev boste uspešni, kadar bodo le-ti posledica notranjega vzgiba. Na silo nas ne morejo spremeniti ne drugi, niti ne moremo spremeniti sebe. Torej, bodite odkriti sami s seboj in se vprašajte, zakaj bi se radi spremenili. Instant rešitve niso tiste prave rešitve, ki imajo dolgoročen učinek.

Razmislite, ne bi raje svojo dragoceno energijo in denar namenili svoji osebni rasti in razvoju kot shujševalni, erotični, prehrambeni in drugim vrstam industrij, ki kujejo velik dobiček na vaš račun, saj so z marketingom in ugotovitvami psiholoških raziskav, izkoristili primankljaje pri človeku.  Ponudili so nam umetne potrebe, da se nam ni potrebno vprašati, kaj v resnici potrebujemo.

Literatura:

Brajša P. Pedagoška komunikacija. Ljubljana: Glota Nova, 1993

Skynner R., Cleese J. Družine in kako v njih preživeti. Ljubljana: Tangram, 1994

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *