Otrokom moramo skozi vzgojo razkrivati metode manipulacije, da jih lahko kasneje sami prepoznajo in se jim uprejo, obenem pa moramo spodbujati njihovo kritično mišljenje in ga usmerjati k avtonomnosti. Naučiti otroka kritično in učinkovito misliti bi moral biti eden izmed temeljnih ciljev vzgoje. Preizkusite ideje, ki vam jih svetujemo!
Definicije kritičnega razmišljanja
Dandanes pogosto naletimo na frazo “kritično mišljenje”. Ob vse višjem vrednotenju in vsesplošni uporabnosti, ki je pripisana kritičnemu mišljenju, je zelo težko najti lahko razumljivo definicijo te veščine. Kaj pravijo različni avtorji?
»Kritično mišljenje je sposobnost in pripravljenost vrednotiti trditve ter objektivno presojati na podlagi dobro podprtih argumentov.« (Wade, 1995; cit. po Rupnik Vec, 2006, str.15.)
»Mišljenje je konstruktivna aktivnost, kjer se posameznik trudi rešiti problem, postaviti hipotezo in usmerja aktivnost tako dolgo, da se spopade s problemom in najde rešitev«. (Sutinen, 2007).
»Kritični mislec je tisti, ki nenehno zastavlja vprašanja in problematizira snov, v pogovoru preverja pomene uporabljenih pojmov, jih usklajuje s sogovornikom in se tako izogiba možnim nesporazumom. Zaveda se, da za posamezni pojav ali dogodek obstajajo raznovrstne razlage, pozoren je na implicitna prepričanja, na katerih temeljijo posamezni sklepi in razlikuje emocionalni odnos od razumskega vidika. Preiskuje ustreznost trditev in sklepov, jih vrednoti, presoja in se izogiba poenostavitvam. Dopušča in upošteva različne interpretacije dogodkov in pojavov ter pristaja na to, da v nekem trenutku za določen pojav ni končne, popolne razlage.« (Sutinen, 2007).
Kaj torej kritično mišljenje sploh je?
Kritično mišljenje je dvom in nič drugega. Intelektualne sposobnosti posedujejo vsi ljudje, razlika med kritičnim in nekritičnim mislecem je v tem, da nekritični mislec misli le takrat, ko to od njega zahtevajo, medtem ko kritični mislec svoje mentalne sposobnosti izrablja tudi za to, da išče odgovore na vprašanja, ki so bila odgovorjena na takšen način, da v njem vzbujajo dvom. Kritično mišljenje je torej iskanje globlje resnice. Kritični mislec bo postavil zoprno in nadležno vprašanje: »Pa je res tako?«
Kritično mišljenje je iskanje globljih razlogov za katerokoli težavo na svetu. Človek bi v današnjem času moral začeti misliti kritično, saj se le tako lahko delno obvaruje manipulacij današnjega časa.
Kritičen mislec si zastavi veliko zelo neprijetnih vprašanj. Zato je kritično mišljenje zelo nepriljubljeno in pri “žrtvah” kritičnomišljenjskih vprašanj je zanj po navadi uporabljen izraz kritizerstvo. Pri kritičnem mišljenju se nikoli ne ve, kakšni sklepi bodo iz njega nastali in kakšne poti bodo do njih vodile, zato kritično mišljenje pri oblasti in družbi (ki po navadi ne hrepenita po spremembah) nikakor ni priljubljeno.
Navideznih resnic, ki temeljijo na prepričanju ljudi in ne na materialnih dokazih, je celo morje. Še posebno nevarne so tiste navidezne resnice, ki jih iz takih ali drugačnih razlogov podpirajo avtoritete in šolski sistem. Za večino ljudi so šolski sistem in kasneje v življenju tudi mediji edini vir podatkov in predvsem tudi edini vir dvoma.
Spodbujanje kritičnega mišljenja pri otrocih
Otrokom moramo skozi vzgojo razkrivati metode manipulacije, da jih lahko kasneje sami prepoznajo in se jim uprejo, obenem pa moramo spodbujati njihovo kritično mišljenje in ga usmerjati k avtonomnosti. Naučiti otroka kritično in učinkovito misliti bi moral biti eden izmed temeljnih ciljev vzgoje.
Če želite pri svojem otroku spodbujati kritično mišljenje, lahko preizkusite katero izmed naslednjih idej:
1. SPODBUJANJE SPRAŠEVANJA IN OPAZOVANJA
Starši pogosto svoje otroke poučujejo na avtoritativen način – pa naj gre za to, kako neko stvar narediti ali za razlago nekega pojava ali stvari – na tak način, da le-to prikažejo kot dosmrtno resnico. Otroci so po naravi zelo radovedni in radi sprašujejo, le malo staršev pa si za vse odgovore vzame dovolj časa. Lažje je reči »Tako pač je« ali »Tako je, ker sem jaz tako rekel/a«, kot pa si vzeti čas in otroku odgovoriti na njegova vprašanja.
Otroka spodbujajte, da postavlja odprta vprašanja, kot so: »Zakaj misliš, da je to storil?«, »Zakaj se to počne na tak način?«… Učinkovito je tudi dodajanje pripomb kot so: «Tebe pa drevesa res zanimajo.« Z odprtim pogovorom vaš otrok sprašuje ali odgovarja na vaša vprašanja, s tem pa tudi več razmišlja. Vrzite otroku žogo, da vam jo lahko vrže nazaj!
2. KAKO VEŠ?
Vprašanje »Kako veš?« pomaga, da se otroci začnejo zavedati lasne sposobnosti sklepanja. Medtem ko otrok razlaga kaj, kako in zakaj nekaj ve, vi poslušajte, kaj vam hoče povedati, pri tem pa mu pomagajte pri razkrivanju njegovih predpostavk. Tudi če pove kaj narobe, mu pomagajte razjasniti njegovo razmišljanje. S tem, da mu rečete »to je narobe« boste le zatrli njegovo razmišljanje.
3. VSAKA INFORMACIJA NI RESNICA
Informacija je le informacija in nič več kot le to. Otroka spodbujajte, da vsaki informaciji, ki jo sliši ali prebere v časopisu, na internetu, knjigah, reklamah, pri prijateljih itd., ne verjame, temveč na njo pogleda kritično.
Najbolj vsakodneven primer danes so reklame, ki imajo zaradi dodelanih marketinških strategij le en cilj: to je povečanje prodaje in dobička. Največje žrtve sodobnega agresivnega marketinga so ravni mladi, ki jim v reklamah sporočajo, da ne bodo srečni, če tega izdelka ne bodo imeli. Če mlade ozaveščamo, da vse, kar vidijo in slišijo, ni absolutno resnica, in jih hkrati spodbujamo k kritičnem razmišljanju oz. iskanju globlje resnice, se bodo izognili manipulaciji medijev in okolja.
4. SPOŠTOVANJE DRUGE STRANI
Otroka poučite, da lahko vedno izrazi svoje mnenje ali stališče, kadar se s kom ne strinja. Ob tem pa naj spoštuje mnenja drugih ljudi, tudi in še posebej, če se z njimi ne strinja. Vsak dober mislec se ob idejah, mnenjih in stališčih ljudi, ki so drugačna od njegovih, poskuša naučiti kaj novega. Kritični misleci so odprtega duha in spoštujejo ljudi, ki imajo drugačno mnenje. Bodite otroku dober zgled in spoštujte drugačna mnenja, stališča in življenja drugih ljudi!
