KRUHA IN IGER?

Zdi se, da se v današnjem času ljudje zadovoljimo le s kruhom in igrami, ki nas tako kot v času rimskega cesarstva le navidezno popeljejo vstran od vsakodnevnega nezadovoljstva. Si ne želimo rešitve perečih družbenih problemov, ki bi resnično in ne zgolj navidezno obogatila naša življenja in življenja prihajajočih generacij? Je naša družba še v razvojni fazi otroka, ki se boji odrasti in se otepa odgovornosti?

Zdravo hujšanje je naravno hujšanje

Politika in sistem, ki ščiti le lastne interese in interese kapitalskih lobijev; upokojenci, ki se z nizkimi pokojninami borijo za vsakdanje preživetje; zaposleni, ki v strahu pred izgubo zaposlitve in socialne “varnosti” trepetajo pred izgubo službe in prenašajo manipulacijo nadrejenih; ogromno število nezaposlenih (skoraj 100.000); mladi, ki ji obupujejo nad negotovo prihodnostjo in nimajo možnosti osamosvojitve; otroci, katerim je današnji šolski sistem uničil brezskrbo otroštvo in spontano željo po raziskovanju, pridobivanju znanja in medsebojnemu sodelovanju, hkrati pa preobremenil tudi starše; vse več fizičnih in psihičnih bolezni zaradi onesnaženosti telesa in duha; naravne nesreče zaradi izkoriščevalskega odnosa do narave itd. Vse to je izraz stanja našega duha, duha naše družbe. Navsezadnje smo si vse to zaslužili.

Vse tegobe posameznikov in družbe pritegnejo zelo malo naše pozornosti. Zdi se, da nočemo ne videti, ne slišati resnice, saj si pred njo pošteno zatiskamo oči in usmerjamo pozornost tja, kjer lahko vsaj za trenutek pozabimo na njih. Med ljudmi prevladuje malodušje in melanholija.

Za nesrečo ljudi najraje krivimo politike (beri manipulatorje), ki nas zmanipulirajo in preusmerijo našo pozornost drugam. Zakaj bi sploh pričakovali, da bodo svet ali Slovenijo reševali tisti, ki so jo pripeljali na rob prepada? Navsezadnje je sleherni posameznik soodgovoren, da so šle razmere tako daleč. Sami dopuščamo, da o naših življenjih odločajo drugi. Slovenci nismo ravno globoko razmišljajoči in aktivni državljani, smo hlapčevski narod, ki je navajen garati in trpeti, da bo po krščanskem nauku nekoč prišel v “nebesa” (z grožno pekla na drugi strani). Smo “žrtve” nepravičnega sistema, ki ga sami dopuščamo. Vdani v usodo se pritožujemo po tihem, še največkrat pa zelo na glas. Kdor pa veliko govori, malo naredi! Tako ne sprejmemo soodgovornosti, da bi tudi sami kaj prispevali k spremembi okoliščin.

Posamezniki imamo večjo moč, kot si mislimo. Mislim, da lahko s pravilnim razmišljanjem sleherni posameznik najprej vpliva na sebe, zatem pa tudi na svet okrog sebe. Že manjša akcija posameznika je veliko boljše kot zapadanje v malodušje in melanholijo, ki v nasprotju z aktiviranjem prinaša negativne učinke na človekovo počutje in zdravje. Naša moč je v pozitivnem razmišljanju in spreminjanju! Pomembna je vsaka akcija posameznika in soočanje s strahovi, ki so nam jih vcepili, da bi imeli nadzor in moč nad nami.

Pomembno je, da se premaknemo z obdobja starega veka, ko so ljudi obvladovali s »Panem et circenses!« ali po domače “kruha in iger” (še v redu, da imamo v teh kriznih časih nogomet in Kmetijo slavnih), ki je teorija manipulacije z množicami za vzpostavitev miru. Kaj če bi za spremembo to dragoceno energijo, ki jo vložimo v potrošništvo, umetno razvedrilo, zlorabo alkohola in drugih substanc ipd., usmerili drugam, proti tegobam današnjega časa? Tiščanje glave v pesek po nojevsko in usmerjanje pozornosti drugam, ne bo pomagalo, pomagalo bo le sprememba našega obzorja in aktivno delovanje. Imamo pogum za ta izziv? 

Komentiraj

Email naslov je tajni.