RELIGIJE – PRIKRIT “NATEG” TISOČLETIJ

Vsi ljudje imamo vero. Prepričana sem, da je ateistov v pravem pomenu besede bolj malo. Večina nas verjame v nekaj, pa naj bo to družbeno priznana vera ali zgolj vera v kozmično energijo, ljubezen itd., ter navsezadnje tudi v naravo,  spoštovanje njenih naravnih danosti in zakonitosti. Prav slednja s filmom Avatar predstavlja resno grožnjo rimskokatoliški cerkvi, saj v filmski uspešnici Jamesa Camerona cerkveni predstavniki vidijo poveličevanje narave. Bojijo se, da bi verovanje v naravo postalo novo božanstvo. Vprašanje pa je, zakaj imajo njeni predstavniki vedno potrebo, da se branijo in nam vsiljujejo svoje poglede in razmišljanja?

Zdravo hujšanje je naravno hujšanje

V današnjem času katoliška cerkev izgublja na pomenu, zato jih je vedno bolj strah izgube vernikov, svojih belih “ovčic”, ki se trdno držijo svoje črede in se ravnajo po božjih zapovedih s potencialno grožnjo pred peklom, sinonimom za večno trpljenje po smrti. V dobi svetovne globalizacije, razvoja informacijskih tehnologij, spoznavanja drugih kultur ter posledično vdorom medkulturnosti v nekatere družbe, smo ljudje spoznali družbeno in kulturno pogojenost človeškega obnašanja. Nekateri so žal to vedeli že prej in to s pridom izkoristili za prevzem oblasti nad tistimi, ki jim tovrstno znanje ni bilo dostopno in so vedeli, na katerih področjih lahko ljudem poženejo strah v kosti. Smrt, seksualnost itd., so področja discipliniranja, ker se dotikajo naglobljih, najbolj intimnih in zato nepojasnjenih vprašanj pri človeku. Prav zaradi slednjega so bile in še vedno so predmet manipulacije, družbenega discipliniranja in družbenega sankcioniranja.         

Na prvi pogled se morda zdi, da je katoliška cerkev zaradi zagovarjanja tradicije in svojih primitivnih naukov, miselno zelo nerazvita religija. Prav nasprotno, tako kot ostale religije se je razvila ravno zaradi zelo inteligentnih posameznikov, ki so zaradi svojega znanja zlahka ustrahovali neizobražene ljudi. »V znanju je moč«, pravi dobro poznan pregovor.

Človeško življenje zaradi tega že dolgo ni naravno, temveč družbeno strukturirano. Tudi pogled v življenje muslimanov, ki so z vso dušo in telesom pokorni svojemu bogu Alahu, kaže, da je njihovo življenje, povsem religiozno pogojeno. Zaradi strogo razvite represije, nimajo tamkajšnji možje, še zlasti pa žene, prav nobene izbire. Terorizem se je razvil, ker nočejo vmešavanja zahodnega sveta, saj le-ta lahko uniči njihovo tradicijo in “pokvari” ljudi.

AlahAlah

Ravno tako kot se muslimani branijo s terorizmom, se katoliška cerkev brani s svojimi največkrat neutemeljenimi predpostavkami, da bi zaščitili svojo religijo in svoje vernike pred “pokvarjenim” mišljenjem. Pogled v sodobno človeško psihologijo kaže, da se brani vsak, ki se počuti ogroženega, ne spoštuje drugače mislečega, ni popolnoma prepričan o tem, kaj govori in je nezmožen odkritega pogleda vase – zato pa nastane potreba po obrambnem zidu. Če bi bila rimskokatoliška cerkev tako zelo prepričana s svojo vero in božanstvo, naj v miru vsi verniki in njihovi voditelji verujejo v svojega boga, ostale pa lepo pustijo pri miru. Vendar ne, cerkev se mora obregniti ob vse, kar ni v skladu z njihovimi tradicionalnimi prepričanji.

Film Avatar, večletno delo izvrstnega režiserja Janesa Camerona, nosi v sebi bogato sporočilo, katero, srčno upam, da misliti marsikateremu posamezniku. Če verski voditelji, s papežem Benediktom XVI. na vrhu, za Avatar menijo, da poveličuje naravo in da je v njem malo pristnih čustev, potem ne vem če so res gledali ta film. V tem filmu je zelo veliko pristnih in naravnih čustev, za katerimi trpi naša družba in naši medsebojni odnosi. Predvsem pa v njem opazimo duh skupnosti – kar je v popolnem nasprotju z našo slovensko družbo, kjer vlada duh narcizma in egoizma (če že pogledamo slovenske politike, so le-ti sami narcisoidni ljudje). Film nam sporoča, kako odvisni smo od narave, ki nam lahko zaradi nespoštovanja naravnih zakonitosti življenje vzame, ravno tako, kot nam ga je dala.

Pri kritiki papeža, škofov in kardinalov se strinjam le s tem, da pri filmu gre za poenostavljanje. Zakonistosti narave in človeka v njem so enostavne, samo mi tega nočemo ali ne znamo videti. Energijo raje zgubljamo za kompliciranje in ustvarjanje preštevilnih teorij, ki so velikokrat le predmet kritike, namesto da bi se ukvarjali s samim problemom.

Narava je človeku dala razum, ki ga vodi v lastno pogubo. Na vso srečo mu je dala tudi dušo, ki ga opozaja na vse njegove kolapse. A kaj, ko človek, svoj razum spet obrne v napačno smer in se raje ukvarja s posledicami kot z vzroki, ter misli, kako uspešno in zvito je ponovno prevaral sebe in naravo. Tako je človek velikokrat raje nesrečen, si zapolnuje praznino z materialnimi stvarmi in bežanjem v razne dejavnosti, prenaša in se ukvarja z umetnim preganjanjem duševne ali fizične bolečine, prelaga odgovornost za svoje življenje na svojega boga ali usodo – vse samo, da se be rabi uzret vase.

Svobodo, ki nam jo nekatere vere obljubljajo, “če bomo pridni na zemlji”, lahko imamo le tukaj in sedaj.

Trenutno so komentarji zaprti.