VZEMITE ŽIVLJENJE V SVOJE ROKE!

Iz knjige Svetovanje za Žabca, ki je zanimiva pripoved o Žabčevi izkušnji s psihoterapevtko Čapljo, sem izbrala poučen odlomek, ki govori o Žabčevem velikem spoznanju, ki je spremenilo njegovo celotno življenje. Upam, da bo odlomek marsikoga opogumil, da se tako kot Žabec odpravi na pot osebnostne rasti in razvoja.

Zdravo hujšanje je naravno hujšanje

“Torej, Žabec,” je odgovorila Čaplja po precej dolgem premolku, med katerim se je Žabec počutil zelo neprijetno, “koga krivite za vaše sedanje nesrečo? Kdo je kriv, da se tako slabo počutite?”

Žabec je začel razmišljati. Nekaj ga je opomnilo, da gre po napačni sledi, toda počutil se je zelo vznemirjeno in ni mogel ali hotel nehati.

“Na prvem mestu je Jazbec. In potem Podgana. In do neke mere tudi Krt. Povedal sem vam, kako grozni so bili z mano, ko sem prišel domov iz… ko sem se vrnil iz potovanja. In potem ste mi pomagali razumeti, da sem zaradi načina, kako so z mano ravnali starši, ko sem odraščal, postal tak, kot sem. Vem, da se najbrž nista zavedala, kaj sta počela, vendar moram krivdo pripisati njima. Nikogar drugega ni. Po mojem sta res kriva. Živel sem bedno življenje.” In Žabec je točil grenke solze jeze. “To ni pošteno”. In je še kar naprej krčevito jokal.

Čaplja je sedela čisto pri miru. Ni potisnila bližje škatle z robčki. Samo sedela je. Nazadnje je spregovorila, in to na način, ki je zahteval Žabčevo takojšnjo pozornost.

“Žabec,” je rekla, “prišli ste do križišča. Zdaj ne morete nazaj. Katero pot boste izbrali?”

“Ne vem, kaj mislite,” je rekel Žabec in si brisal oči. “To zveni tako, kot če bi se moral odločiti. Je tako?”

“Je,” je odgovorila Čaplja. “Izbira je takale: kako dolgo še boste krivdo za lastno nesrečo valili na druge ljudi?”

“Toda saj poznate drugo možnost,” je čemerno rekel Žabec. “Vi hočete, da bi krivil samega sebe. Tega pa nočem.”

“Sploh vam ne predlagam te možnosti,” je rekla Čaplja. “Krivdo si pripisujete v egu stanja otroka, ki je, kot kaže, vaše najljubše stanje. Kakšen pa bi lahko bil normalen odziv v stanju odraslega?”

Žabec se je trudilm da bi svoje možgane spravil v tek, toda bil je poln nasprotujočih si občutkov in podzavestno je vedel, da je na robu zelo pomembnega drobca samospoznavanja. “Nisem prepričan, da vem,” je rekel.

“Kaj če bi, namesto da krivite, prevzeli odgovornost?”

Sledila je dolga, zelo dolga tišina. “Nisem prepričan, da vas razumem,” je končno rekel Žabec s tihim glasom. “Hočete reči, da bi moral prevzeti odgovornost za svoja dejanja?”

“In za svoje lastne občutje,” je rekla Čaplja. “To je zelo odraslo ravnanje in ni dvoma, da tudi zelo težko. Ima pa veliko prednost pred tem, da krivite druge.”

“Katera pa je to?”, je vprašal Žabec.

“To pomeni, da to lahko začnete spreminjati. Če prevzamete odgovornost zase, spoznate, da lahko prevzamete tudi oblast nad sabo. Tako ugotovite, da imate moč, da spremenite svoje okoliščine in – kar je še pomembneje – spremenite sebe.”

“Kaj pa moji starši?” je vprašač Žabec. “Kaj naj z njimi, kako naj dobim svojo hrbtenico?”

“Ali sta zdaj živa?”

“Ne,” je odgovoril Žabec. “Že nekaj časa sta mrtva.”

“Potem lahko naredite samo eno,” je odvrnila Čaplja.

“In kaj je to?” je zaskrbljeno vprašal Žabec.

Sledil je premor. “Odpustite jima,” je odgovorila Čaplja.

Žabec je začel govoriti, hotel je vprašati Čapljo, zakaj bi jima moral odpustiti. Zaradi njiju je njegovo življenje nesrečno. Zakaj jima ne bi smel vrniti in ju prizadeti tako, kot sta onadva prizadela njega. V njem je začela naraščati jeza do Čaplje in staršev, začutil je, da je na robu strašanskega besa, ki bi, če bi ga sprostil, povzročil nezaslišano škodo. Lahko bi celo koga ubil. Sedel je tam, srce mu je histreje bilo in preplavila ga je izredna vročina. Tako kot vedno se je ta huda jeza začela topiti, v njem pa so ostajali občutki utrujenosti in nesreče.

Žabec je torej prišel do nelogodnega spoznanja, da ne sme dovoliti preteklosti, da oblikuje njegovo sedanjost in prihodnost. Ugotovil je, da za preteklost ne sme obtoževati staršev in sebe. Kajti kdor obtožuje, je nemočen. Le kdor prevzame življenje v svoje roke, postane močan in stabilen.

Nauk te zgodbe je torej, da je vsak odgovoren za svoje lastno življenje ne glede na nasrečne življenjske okoliščine in zaradi nesrečnega otroštva, v katerem mu je primanjkovalo iskrene ljubezni, pozornosti in spoštovanja. Res je, da niste odgovorni za svoje otroštvo, odgovorni pa ste za svoje sedanje življenje, za “popravke” iz otroštva. Kadar igrate igro “žrtve” drugih ljudi, okoliščin, usode, volje vašega boga…, prenašate moč in odgovornost na dejavnike izven sebe. Le teh pa vam nikoli ne bo uspelo spremeniti, saj na njih nimate prav nobenega vpliva. Spremenite lahko le sebe in to tako, da prevzamete odgovornost za svoje lastno življenje, doživljanje, misli, čustva… Le sami sebi ste edini pravi zdravitelj tako duše kot telesa!

Literatura: DE BOARD, Robert. Svetovanje za žabca. Ljubljana: TOP Reigonalni izobraževalni center, 1999

Komentiraj

Email naslov je tajni.