SPREGOVORIMO O SPOLNOSTI

Spolna vzgoja otrok in mladostnikov je zelo občutljiva tema, ki se ji starši spretno izogibajo. Raziskave kažejo, ne samo na pomanjkljivost, temveč predvsem na odsotnost odprte komunikacije o spolnosti. Starši prepuščajo spolno vzgojo drugim – institucijam, medijem, vrstnikom… Posledica pa je, da mladi velikokrat dobijo popačeno podobo o spolnosti, ljubezni in partnerskih odnosih, kar negativno vpliva na njihovo zdravje, samopodobo in samospoštovanje ter na kakovost spolnega življenja in partnerskih odnosov v prihodnosti.

Zdravo hujšanje je naravno hujšanje

Spolno vedenje otrok

Karikatura Freuda, ki si zaskrbljeno kuka v hlače – norčuje se iz njegovega prepričanja, da vsi problemi izhajajo iz spolnosti

Karikatura Freuda, ki si zaskrbljeno kuka v hlače – norčuje se iz njegovega prepričanja, da vsi problemi izhajajo iz spolnosti

Teorij o človekovem psihosocialnem razvoju je veliko, vendar nobena med njimi ne razloži pojava v celoti. Začetnik ideje o razvoju otroške seksualnosti je bil Freud, ki pa se je sodeč po kritikah številnih avtorjev preveč osredotočil na genitalno seksualnost.

Danes vemo, da se človekova spolnost začne razvijati ob rojstvu in da razvoj poteka skupaj s fiziološkim, psihološkim in socialnim razvojem. Seksualnost ima psihosocialno komponento, katere razvojna pot se začne z razvojem človeka, nikakor pa ne s puberteto oziroma tako imenovanim biološkim seksualnim razvojem.

Že od rojstva naprej je vsak del našega telesa povezan s seksualnostjo, vendar kadar govorimo o otrocih, ne omenjamo seksualnosti, temveč erotizem. Vsak del našega telesa je povezan z erotizmom. Celotno telo je namenjeno čutenju, med drugim tudi erotičnih občutkov. Pri odraščanju današnja družba to potlači, saj nas osredotoča zgolj na določene dele telesa, ki naj bi imeli seksualno funkcijo. Družba nam zaradi krčenja teh spoznanj zdrobi del naše seksualne identitete, zaradi česar se v spolnosti ne doživljamo celostno. Tako se namesto s svojimi čustvi in občutki ukvarjamo z zunanjo podobo (z velikostjo penisa, prsi, popolnostjo telesa itd.), tehniko pri spolnem odnosu in podobno, pri tem pa pozabimo na naše občutke in čustva pri spolnem odnosu in na čustva do partnerja.

Trditev, da pri otrocih ni znamenj spolnosti, torej ne drži. Seveda pa spolnosti otrok, zlasti mlajših, ne moremo enačiti s spolnostjo odraslih. Spolnost otrok je neizrazita, plod preizkušanja, raziskovanja in iskanja ugodja ter nima enakega socialnega in čustvenega značaja kot pri odraslih. Opazovanje dojenčkov, malčkov in otrok ne dopušča nobenega dvoma o tem, da se lahko spolno vzburijo. Dve- do triletni otroci se tudi že zanimajo za svoja spolovila in za spolovila drugih otrok, posebno otrok drugega spola, in odraslih. Pri tem so razlike med otroci razmeroma velike. Verjetno so pri tem pomembni konstitucionalni dejavniki, predvsem pa vzgoja otrok ter odnos staršev do otrok in same spolnosti. Raziskave kažejo, da vzgojno in čustveno zanemarjeni otroci neprimerno bolj iščejo sprostitev notranje napetosti z raznimi manipulacijami spolovila.

Spolna vzgoja v slovenskih družinah

Raziskava, ki je bila leta 2009 opravljena s spletno anketo na vzorcu 300 oseb, je pokazala, da se starši ne zavedajo svoje odgovornosti, ki jo imajo do otrok, in prepustijo, da se glede spolnosti znajdejo kar sami, kakor pač vedo in znajo, v skladu s svojimi zmožnostmi. Večina oseb, zajetih v vzorcu, informacij o spolnosti ni dobila v okviru družine, zato so jih iskali drugje. Starši prepuščajo spolno vzgojo drugim – institucijam, vrstnikom, medijem…

Starši torej niso uspešni vzgojitelji, kadar gre za spolno vzgojo njihovih otrok. In vendar bi prav starši kot najpomembnejši posredovalci življenjskih vrednot morali imeti to vlogo. Starši so tisti, ki lahko otroku pomagajo pri vrednotenju življenjskih doživljajev in ga vodijo mimo nevarnih čeri življenjskih izzivov ter ga pomagajo oblikovati v čustveno zdravega človeka.

Pornografija ne bi smela biti učni pripomoček

Rezultati pa so pokazali problem erotičnih in pornografskih filmov, pri katerih se je pokazala pomembna statistična razlika glede na spol, saj je erotične in pornografske filme kot pomemben vir informacij navedlo 3% žensk in kar 11% moških. Problem je v tem, ker so v pornografskih filmih tako moški kot ženske prikazani zgolj kot spolni objekti, kar človeško spolnost oropa drugih pomembnih vidikov spolnosti. Prav zaradi omenjenega je neprimeren vir učenja o spolnosti pri otrocih in mladostnikih, ki še nimajo izoblikovane seksualne identitete in sposobnosti kritičnega mišljenja.

Medijski trg je nakopičen s seksualnimi vsebinami, zato je mladostnikov ali največkrat celo otrokov prvi stik s spolnostjo preko medijev. Res je, da pornografije ne moremo preprečiti, a če bi starši in vzgojitelji otroke pravočasno pripravili na to s spolno vzgojo, bi razumeli razliko med spolnostjo in pornografijo v vsakodnevnem življenju.

Pogovor o spolnosti se pojavlja v zelo malo družinah. Anketiranci so o spolnosti najmanj izvedeli v okviru družine.

Anketiranci so o spolnosti najmanj izvedeli v okviru družine, saj starši spolno vzgojo prelagajo na institucije, medije, vrstnike...

Informacije so enostranske

Rezultati ankete so pokazali, da so informacije, ki so jih anketirane osebe dobile v okviru spolne vzgoje preveč enostranske, saj primanjkuje informacij glede psihološkega vidika spolnosti. Tako moški kot ženske bi pred začetkom svojega spolnega življenja v okviru spolne vzgoje, potrebovali več informacij o občutkih in čustvih ob spolnem odnosu, o čustvenih in psiholoških spremembah, ki jih prinaša spolno dozorevanje ter o samem pomenu spolnosti.

Rezultati so pokazali, da spolna vzgoja, ki jo mladi dobijo v današnjem času, sicer pomaga pri razumevanju spolne anatomije in fiziologije, ničesar pa jim ne pove o spolnosti v širšem kontekstu.

Anketiranim osebam ”fiziološke” informacije o spolnosti v glavnem ne manjkajo, manjka pa jim vpeljevanje v čustvovanje in sozvočje med telesom, čustvi, razumom, etiko in duhovno razsežnostjo. To pa bistveno vpliva na možnost, da je posameznik zmožen zaživeti ljubezen celostno, z vso močjo svoje telesne, čustvene, umske, socialne in duhovne enkratnosti. Odnos do ljubezenskega in spolnega življenja je veliko bolj zapleten, zato spolna vzgoja, ki daje le enovrstne informacije, nikoli ne daje želenih rezultatov. Pojav človekove telesnosti je mnogo širši, kot če govorimo, da je telo skupek nagonov ter celic, tkiv, živcev, hormonov… Prodreti moramo v mladostnikov doživljajski svet.

Motivi za iskanje prvih spolnih izkušenj

Kot so pokazali rezultati raziskave, je anketiranim osebam pred začetkom spolnega življenja primanjkovalo informacij s psihološkega vidika, kamor spada tudi spodbujanje zdrave odgovornosti in potrditev pomena spolnosti v celotnem odnosu do sebe in pomembnega drugega. Posledice tega so, da se v prve spolne izkušnje ne podajajo z realno sliko o spolnosti in iz napačnih motivov. Le slaba polovica anketiranih oseb se je za spolne odnose odločila zaradi ljubezni do fanta oziroma dekleta (52% žensk in 40% moških). Večji del se je za spolne odnos odločila zaradi radovednosti, spolnega poželenja, priložnosti, pritiska vrstnikov ali partnerjeve želje.

Spolna zrelost še ne pomeni tudi čustvene zrelosti, zato lahko neustrezni motivi za prve ljubezensko-spolne izkušnje pomembno zaznamujejo človeka in mu onemogočijo kakovostno delovanje v prihodnosti. Le polovici žensk (50%) in dobri tretjini moškim (38%) je tudi kasneje glavni motiv za spolni odnos izražanje ljubezenskih čustev do partnerja – motivi torej ostanejo enaki kot pri prvem spolnem odnosu. Kot zaskrbljujoče se je pokazalo dejstvo, da spolni odnos nekaterim posameznikom služi kot sprostitev (4% žensk in 5,5% moškim) ali kot iskanje občutka pomembnosti (6% žensk in 2,5 % moškim).

Mladim primanjkujejo informacije o spolnosti v širšem kontekstu, saj pogrešajo informacije o psihološkem vidiku spolnosti.

Spolna vzgoja bi morala zajeti vse vidike mladostnikovega bistva

Mladi danes dobijo dovolj informacij o spolnosti. Problem je, ker tega znanja ne znajo integrirati v celoto. O spolnosti slišijo veliko, ne zmorejo pa jo vedno ubrano včleniti v svoje življenje. Zavedati se namreč moramo, da spolnost zajema vse vidike mladostnikovega bistva. O človeški spolnosti je potrebno povedati še mnogo drugih stvari, ne le govoriti o delovanju spolovil, razmnoževanju, menstruaciji in tako dalje. Spolna vzgoja, ki jo mladi dobijo v šoli in od staršev, jim mogoče pomaga pri razumevanju spolne anatomije ter jih pripravi na menstruacijo, nočne izlive in podobno, ničesar pa jim ne pove o spolnosti sami, o čustvenih in psiholoških spremembah, ki jih prinaša spolno dozorevanje, ter o čustvih in občutkih ob spolnem odnosu. Nadalje pa zmedo povečujejo protislovna stališča o spolnosti, ki naj bi bila po mnenju nekaterih sredstvo za dosego telesnega užitka, po mnenju drugih pa del globljega ljubezenskega doživetja.

Zakaj starši neradi spregovorijo o spolnosti?

Družina igra nedvomno osrednjo vlogo v vzgoji mladih nasploh in tudi v spolni vzgoji. Otroci in kasneje mladostniki se v njej spoznavajo s spolnostjo na naraven način in včasih tudi nevede. Nekaterim staršem oziroma večini, kot so pokazali rezultati ankete, se je neprijetno pogovarjati o vprašanjih spolnosti s svojimi otroki. Temu je lahko krivo pomanjkljivo znanje, občutek sramu ali pa bojazen, da bi pogovor o spolnosti otroci razumeli kot spodbudo za začetek spolnega življenja. Tudi mladim je težko začeti pogovor o tej temi, predvsem zato, ker čutijo, da je neprijetno staršem.

Na vlogo odraslih kot vzgojiteljev na področju spolnosti vplivajo njihove lastne izkušnje, njihovo lastno pojmovanje ter doživljanje spolnosti in partnerskega odnosa. Pomemben dejavnik pa je splošna pristnost in odprtost v odnosu z otrokom. Med odraslimi današnjega dne je še precej takih, ki so bili vzgajani v zanikanju, izogibanju in prikrivanju spolnosti ter grožnji grešnosti. Tudi sami so na tem odnosu negotovi, njihov odnos do spolnosti pa ni dovolj jasen, razdelan in »udoben«. Mladostnikova spolnost jih spravlja v stisko in tesnobo zaradi lastnih bojazni in zadreg.

Starši! Vzgajajte z odprto komunikacijo in dobrim zgledom!

Treba se je zavedati, da spolno vzgaja vsak odrasli, še posebej pa starši. Pa ne samo s tem, da otroku odgovarjajo na vprašanje, kako pridejo otroci na svet, da v puberteti pripravijo sina na nočne izlive, hči pa na mesečno perilo. Starši spolno vzgajajo vsak dan z lastnim zgledom, saj je zgled najučinkovitejše vzgojno sredstvo. V praksi to pomeni, da je pomembno, kako v časopisu reagirate na golo lepotico, na »umazane« šale ipd. Tudi, če poskušate izključiti spolnost iz hiše in se zmrdujete, kako hitro jo kdo omeni, boste s takšnim vedenjem otroku privzgojili negativen odnos do spolnosti, ki bo imel negativne posledice na njegovo spolno življenje v najstniških letih in odraslosti.

Spolna vzgoja

Svarila namesto varnih usmeritev

Namesto varnih usmeritev, podpore smiselnih samostojnih iskanj, empatične opore ob razočaranjih in stiskah, spodbujanja zdrave in odgovorne spolnosti ter odgovornosti do drugih, je večina mladih s strani odraslih neredko deležna predvsem svaril, z realnostjo nepovezanih poučevanj, neosebnih predavanj ali zgroženih moralnih obsodb.

Če ste starš, vedite, da ste vi odgovorni za spolno vzgojo svojih otrok, a ne samo s posredovanjem podatkov, ampak tudi z zgledom, to je zdravimi odnosi med vami in vašim partnerjem/partnersko ter drugimi družinskimi člani, z odprtim dialogom tudi o drugih vsebinah, kot sta delitev vlog v družini in vključevanje vseh družinskih članov v skupno dobro in še bi naštevala, saj je človekova spolnost ne le spolni odnos, temveč življenje, ki ga živimo.

Vir: Suzana Fridl, Moč in pomen seksualnosti, 2009

Komentiraj

Email naslov je tajni.