Skrivnost zdravja

Vsi ljudje, ne glede na spol, imamo tako potrebo po ljubezni, kakor potrebo po spolnosti. Ta odnos je najbolje prikazan v starogrškem mitu o Erosu, bogu ljubezni, in Anterosu, bogu strasti. Po tem mitu se je Afrodita prestrašila, ker Eros, bog ljubezni, ni rasel tako kot drugi njeni otroci, ampak je ostal majhen, rožnat in okrogel. Obrnila se je na posvet na Temis, boginjo nravnosti in reda, in dobila naslednji odgovor: »Ljubezen ne more rasti brez strasti.« Pozneje je Afrodita rodila Anterosa, boga strasti. Kot pripoveduje mit, je nato Eros v družbi svojega brata začel rasti in vzvetel v zalega, vitkega mladeniča. Kakor hitro pa je bil ločen od brata, je znova dobil otroško podobo in navihanost.

Anteros, bog strasti, je bil v grški mitologiji sin Afrodite in Aresa ter mlajši brat Erosa, boga ljubezni.

Je pomembnejša spolnost ali ljubezen?

Krepitev emocialne in seksualne vezi poteka vzajemno. Strast oziroma želja po spolnosti hitro izhlapi, če ne čutimo ljubezni do partnerja. Po mnenju seksualnih terapevtov, kljub močnemu spolnemu nagonu, skoraj vsakdo najprej hrepeni po nežnosti in ljubezni. Toda terapevt in svetovalec Gerhard Hauer pojasnjuje, da je med človekovo željo po ljubezni, nežnosti, človeški bližini, zaupanju, odprtosti, poštenju, obzirnostjo in vdanostjo, ter med njegovim dejanskim vedenjem, velikokrat obstaja neskončna razlika…

Človek je psihofizična celota

Spolnost krepi človekovo doživljanje in partnerski odnos. Spolnost torej lahko preseže ugodje, vezano na spolne organe. Pri nobenem človeku, ne glede na spol, ne moremo “telesnega” ločiti od “duševnega”, saj sestavljata neločljivo celoto. Spolni odziv posameznika na spolne dražljaje določa občutljivo medsebojno vplivanje fiziologije in psiholgije. Fiziološki in psihološki dejavniki vzajemno vplivajo drug na drugega. Medtem, ko se telesne spremembe vrstijo dokaj podobno v vseh okoliščinah, se čustveni odziv močno spreminja zaradi več dejavnikov (odnos do spolnosti, odnos do partnerja, vpliv stresa, utrujenosti…). Spolnost zgolj na fizični ravni je osiromašena, saj  pusti človeka “duševno” praznega. Takšna spolnost nas ne zadovolji celostno, zato smo takšno spolnost prisiljeni čimprej ponoviti.  

Za zgolj fizično spolnostjo se velikokrat "skrivajo" resnične čustvene potrebe in želje.

Zakaj me moje spolno življenje ne izpopolnjuje?

Spolnost s partnerjem, s katerim imamo ljubeč in spoštljiv odnos, torej v odnosu, v katerem imamo občutek pomebnosti in cenjenosti, nas zadovolji celostno. Le v takšnem odnosu si spolnosti želimo dolgoročno. Če se v odnosu počutimo kakorkoli izkoriščeni, če nimamo razčiščenih medsebojnih konfliktov in podobno, ali pa nimamo sproščenega odnosa do spolnosti in nismo samozavestni, se partnerju/partnerki ne moremo predati celostno (to pomeni z dušo in telesom), saj ustvarimo zavestno oz. v največ primerih blokado, ki se je niti ne zavedamo. Človek, pa naj bo to moški ali ženska, ki beži iz ene avanture v drugo ali pa ima s kom zgolj dogovorjen odnos na seksualni ravni, da v ta odnos samo svoje telo in  zlorablja tako sebe kot drugega.

Kako do izpopolnjujoče ljubezni in spolnosti?

Le ljubezen vrti svet v pozitivno smer. Vse pa se začne pri ljubezni do sebe. Če bi gojili ljubezen do sebe, bi ga tudi do sočloveka. Dokler do sebe ne čutimo ljubezni, je tudi do drugih ne moremo. Blokade nastenejo zaradi strahov, izhajajočih iz naše življenske zgodovine in negativnih izkušenj. Samo goli seks, torej seks iz napačnih motivov, nam ne prinese ljubezni, da nam lahko le trenutno fizično sprostitev. Moški, ki odkrito menjava seksualne partnerke, je v naši družbi velikokrat označen kot “frajer” (primer moškega in ne ženske uporabljam zaradi še vedno prisotne miselnosti, da moški s seksom pridobivajo, ženske pa izgubljajo). V resnici pa je le čustveni revež, ki se skriva za masko velikega ljubimca, ki uporablja seks za prikrivanje pomankanja resnične bližine, prikrivanje strahov in ljubezni do sebe. Zloraba oz. uporaba seksa iz napačnih razlogov povzroči, da se čuti še bolj čustveno izpraznjenega, saj seks ne more nadomestiti potrebe po ljubezni. 

Kdor čuti ljubezen do sebe, vidi tako sebe kot sočloveka kot (psihofizično) celoto. Torej, le kdor se doživlja subjektivno, na tak način doživlja tudi drugo osebo. Čustveno in duhovno zrel človek, se ne bo spuščal v odnose z nasprotnim (ali istim) spolom zgolj na seksualni ravni, temveč bo vedno želel in zahteval več tako zase kot za drugega. Ljubezen ni za bojazljivce!

Ljubezen do sebe je temelj ljubezni do drugih!

Trenutno so komentarji zaprti.