Skrivnost zdravja

Konec lanskega leta so se ob predlogu novega družinskega zakonika razvnele burne razprave okrog posvojitve otrok istospolnih partnerjev. V prispevku razpravljam o argumentu nasprotnikov sprejetja spremenjenega družinskega zakonika, po katerem bi tudi istospolni partnerji lahko posvojili otroka. Ali imajo otroci v življenjski skupnosti moškega in ženske, torej če živijo z obema biološkima staršema, ki sta poročena, res najboljšo možnost psihosocialnega razvoja? Ali istospolni partnerji res niso primerni za vzgojo otroka, ali pa je prevlada tega mnenja posledica homofobije in zagovarjanja togih tradicionalnih vrednot?

Zakonska skupnost je skupnost moškega in ženske?

»Z izenačevanjem z istospolno zakonsko skupnostjo, zakonsko zvezo razvrednotimo, saj ji vzamemo bistveno razsežnost: spočetje in rojstvo novega otroka«, pišejo zagovorniki tradicionalne družinske skupnosti.

Zagovorniki zakonske zveze kot skupnosti moškega in ženske, zagovarjajo takšno definicijo, ker če bi bilo uzakonjeno, da zakonsko zvezo lahko skleneta osebi istega spola, bi bila hkrati uzakonjena posvojitev otrok istospolnih parov.

Je zakonska zveza kot vrednota sploh potrebna, glede na to, da sploh nima temeljev, ki bi to upravičevali? Zakaj moramo biti sužnji porok in vse ostalih ceramonij? Kadar je v odnosu, pa naj bo heteroseksualen ali homoseksualen, glavna vrednota ljubezen, vsekakor ne obstaja potreba po formalnosti. Zakonsko zvezo in lastninjenje žensk so si navsezadnje zamislili moški, ko so ugotovili, da je rojstvo otroka posledica spolnega odnosa. Tako so imeli jamstvo, ki je bilo pomembno zaradi dedovanja, da je otrok njihov. Niso daleč časi, ko je ženska lahko izbirala le med poroko ali prostitucijo, kar je navsezadnje eno in isto. Je to vrednota?

Otroci najbolje odrastejo, če živijo z obema biološkima staršema, ki sta poročena?

Struktura družine vpliva na razvoj otroka. Heteroseksualna družina naj bi otroku omogočala najmanj psihičnih bolezni in najboljše možnosti za razvijanje dobrega partnerskega odnosa v prihodnosti. Moški in ženska, oče in mati, naj bi se v vzgoji dopolnjevala, kar doprinese k psihični varnosti otroka. Po rezultatih več raziskav, naj bi bili otroci, ki odrastejo brez očeta ali mame, pogosteje psihično bolni, v večji nevarnosti, da naredijo samomor in pogosteje trpijo za katero od zasvojenosti.

Heteroseksualni pari naj bi otroka tako odvračali od enega ali drugega spola, od moškosti ali ženskosti, kar na otroka deluje destruktivno. Je otrok, ki odrašča v družini z dvema očetoma ali z dvema mamama, res oropan enega od staršev in posledično moškosti ali ženskosti? Moškost in ženskost sta po tem razumevanju dva med seboj nasprotna, polarna pola. Po tej definiciji, naj bi bile moške značilnosti nasprotje ženskih. S to definicijo se vsekakor ne moremo strinjati, saj je posledica patriarhalne, tradicionalno usmerjene družine in definiranja moških in ženskih značilnosti.

Nasprotniki gejevskih in lezbičnih družin priznavajo le tradicionalno obliko družine.

Prav ta groba delitev otroka prikrajša za osebno rast in razvoj, ki jo preprečuje že naša z rojstvom določena shema o nas samih in o svetu z gledišča našega biološkega spola. Naravne oziroma prirojene razlike med moškimi, ki jih nekateri tako radi poudarjajo, je nemogoče objektivno dokazati! Psihologi so že pred časom ugotovili, da je posameznik, ki ima izražene obojne, tako tipično moške kot tipično ženske lastnosti, bliže osebnostni zrelosti. Problem je, ker si družino po navadi ustvarijo nedozoreli posamezniki, ki si zaradi svoje nezrelosti morajo poiskati komplementaren par. Tipično, razumsko usmerjenega moškega, bo namreč privlačila čustvena ženska, ki bo izražala njegove pomanjkljivosti.

Problem torej ni samo v homoseksualnih parih. Problem je v osebnostni zrelosti vzgojiteljev. V naši slovenski družbi je pri vzgoji največji problem idealiziranje materinstva in fizična ali čustvena odsotnost očetov. Ameriška raziskava podaja rezultate, da kar 63 odstotkov mladostnikov, ki naredijo samomor, 71 odstotkov nosečih najstnic, 85 odstotkov mladoletnih zločincev in 75 odstotkov odvisnikov od drog, prihaja iz družine brez očeta. Poudarim naj, da gre pri tej raziskavi za enostarševske družine. Družine, kjer očetje sicer so, vendar so iz takšnih in drugačnih razlogov ali fizično ali psihično odsotni, imajo prav tako katastrofalen učinek na otroka.

Pri vzgoji so tako homoseksualni pari tako v prednosti, saj si anketirani homoseksualci v raziskavi o kvaliteti življenja (Inštitut za družbene vede, 1994), delo delijo enakopravno. V njihovih zvezah ni vnaprej določenih spolnih vlog, ki veljajo za heteroseksualne pare.

Trnova pot v ustvarjanju družine za istospolne pare

Istospolne partnerje, ki si želijo svoje otroke (po raziskavi Inštituta za družbene vede iz leta 1994, naj bi bilo takšnih 42 odstotkov, enak odstotek kaže tudi raziskava Mirovnega inštituta iz leta 2003), očitno čaka trnova pot v ustvarjanju družine. Tudi, če se jim na podlagi novega družinskega zakonika zakonsko omogoči posvojitev otroka, se bodo vseeno morali spopasti s predsodki tistih, ki odločajo o primernosti para za posvojitev otrok. Le kako jim bo uspelo ob tako visoki feminizaciji na centrih za socialno delo, toge uradnice prepričati, da so prav tako kot tradicionalen par, primerni za vzgojo otrok. Zaradi feminizacije teh poklicev se dogaja, da se ob razvezi, in to kljub večjim predispozicijam očeta, skrbništvo večinoma dodeljuje materam.

Referendum?

Upajmo, da se vprašanje istospolnih družin ne bo urejalo s pri nas tako priljubljenim ukrepom, referendumom, o katerem je že bilo nekaj slišati. Kako naj o takšnih vprašanjih manjšine odloča tradicionalen Janez, katerega edina seksualna dejavnost je masturbiranje ob porniču, ker ga Marija, ki se ji ne sanja, kaj je to orgazem, že dolgo ne privlači več. Ker tudi sam ni najbolj prepričan vase, še manj pa v svojo seksualnost, ga je strah, da bi sam lahko izpadel “homo”, če bi podprl homoseksualne pare.

Upajmo torej, da se ne bo ponovila zgodba referenduma o oploditvi samskih žensk, o katerem se je prav tako odločalo na referendumu. Ta referendum je padel, v Sloveniji so namreč do oploditve še vedno upravičeni samo heteroseksualni pari.